»Milan, kateri pohod je letos?« smo povprašali našega planinskega vodnika Milana, pa nam natančnega števila ni mogel povedati, kajti ta pohod je bil prvotno izvajan individualno, šele kasneje se je spremenil v Tradicionalni, spominski pohod našega društva.
Ampak naše društvo ima Galerijo, v kateri brižno shranjujemo naše spomine – naše pohode, zato sem jo prebrskala. V galeriji je kot prvi Pohod na Vršič zabeležen 2011 leta, z zavidljivim številom pohodnikov, 40.
Tudi za letošnji, če štejemo zabeležene, 14. vzpon se je prijavilo lepo število pohodnikov, število se je ustavilo pri 28, kar je več kot pretekla leta. Temu je najbrž botrovalo lepo vreme in nostalgija po snegu, ki ga gore premorejo, v dolini pa ga je zgolj za vzorec.
V Koči na Gozdu so nas že pričakali s kavico in čajčkom, iz avtobusa pa so priromali še domači piškotki, ki v teh prazničnih dneh »morajo biti« na vsaki mizi.
Avtobus smo pustili na parkirišču pri Koči na Gozdu in se odpravili proti vrhu. Ob Tonkini koči smo stopili v gaz, ki pa ni bila prav dobro uhojena, saj jo je severni veter ves čas zasuval, ni pa bila poledenela, kar je bilo dobro. V strnjeni koloni in zimi primerno oblečeni, smo se vzpenjali proti Vršiču. Bolj ko smo se vzpenjali, manj smo klepetali, kajti občasno udiranje in posledično dvigovanje nog iz zametov, je pri nekaterih pohodnikih povzročilo kar malce utrujenosti. A smo vsi zmogli.
Na prelazu in tudi sicer, je močno pihalo, noben kotiček nam ni namenil zavetja, zato smo pomalicali v bundah, kapah in rokavicah. Stanko in Dejan sta se kot izvidnika povzpela na Vršič. Ob vrnitvi sta si vodnika: Milan in Stanko, bila enotna, da bo, zavoljo nevarnosti zdrsa na poledenelih delih, vrh tokrat sameval. Ob dogovorjeni uri smo bili vsi nared za spust do Erjavčeve koče, kjer smo se pogreli. Vračali smo se po cesti, prometa ni bilo kaj prida, korak pa je bil bolj sproščen.
Vsi udeleženci smo bili mnenja, da je za nami en lep, čeravno nekoliko napornejši, a kljub temu, prekrasen zimski pohod.