Od 14.4. do 15.4.2007.
Tokrat smo se na pot odpravili z eno skrbjo manj – stabilna vremenska napoved je bila dober obet, da nam vzpon in smučanje z 3674m visoke gore uspe v prvem poskusu. Sobotno jutro nas je pozdravilo na avtocesti proti Spitallu. V treh urah smo bili na parkirišču, nekoliko zaspani in radovedni, kaj nas čaka. Nenavadno toplo vreme je trajalo že cel teden, obhajala so nas podobna vprašanja v stilu: Koliko snega je pobralo? Kako dolgo bomo nosili smuči in kakšen »gnilec« nas čaka pod Defreggerhaus na višini 2900m, kjer smo nameravali prenočiti…? Zaspanost je pregnal kapučino na Johannishütte, radovednost o snežni odeji pa je bila potešena skoraj istočasno – nekateri so »obuli« smuči že malo pod kočo, ostali pa pri koči. Sem in tja je še malo zaškrtalo, ko smo se tihotapili čez kopne zaplate, spotoma je padla tudi ideja, da z lavinskimi lopatami namečemo snega na kopne zaplate in potem nadaljujemo, samo da ne bi bilo treba sneti smuči. Grossvenediger nam je vse od koče naprej dajal vzpodbudo, visoko nad nami kot na oltarju, pogrnjenim z belim prtom, s križem na vrhu…
Mi pa smo vdano potili križev pot, vsak zase šteli okljuke, ki so že za nami ter pobožno zrli v nebo, s katerega je prav peklensko žgalo sonce. Po vsakem počitku je bilo več obleke v nahrbtnikih in manj na telesih. Zadnja strmina pod kočo je bila že precej zmehčana, a na to smo mislili že prej, zato smo tudi zgodaj vstali. Pred drugo uro popoldan smo že stali na suhem, na ploščadi pred kočo, ki smo jo takoj zavzeli in spremenili v sušilnico, umivalnico, pravzaprav ribalnico v snegu, plažo in meditacijski center. V lenobnem brezdelju je minilo popoldne, edina naša skrb pa je veljala vzponu, ki nas je čakal naslednji dan ter s tem povezano skrbjo za želodčke. Spali smo na skupnih ležiščih, razmetani po kotih, da smo se zjutraj komaj našli in prešteli. Gneča pred kočo je bila precejšnja, a vsa množica smučarjev se je lepo porazdelila po pobočju takoj zatem, ko smo zapustili kočo. Obdajal nas je mir, le rahel vetrič je vznemirjal tišino in seveda škrtanje srenačev v snegu. V gosjem redu smo sledili smučini predhodnikov – vstopili smo v ledeniški svet in tu bi bilo vsako tavanje po svoje lahko usodno. Z višino je bilo vse manj besed, nekaj zaradi redkega zraka, nekaj zaradi razgledov, in lepote ledeniškega sveta. Morda smo ob lepotah tega čudovitega jutra pozabili, da se vzpenjamo že proti 3700m, saj nihče ni imel omembe vrednih težav z višino. Še kratko pešačenje po ozkem pomolu in stali smo na vrhu, vsak s svojimi mislimi in občutki. Kljub temu, da je gora zelo obiskana – pozimi je pravi smučarski poligon in na njej srečaš tudi športnike s takimi in drugačnimi motivi – , je gora v svojem bistvu ohranila dostojnost in samosvoj obraz. Ko se zazreš v njene severne globine in zagledaš gromozanske ledeniške razpoke, ki odpirajo svoja žrela proti vrhu, te spreleti spoštljiv občutek in preprosto se zaveš človeške šibkosti…
Vzpon in smučanje z Grossvenedigerja je bil za marsikoga od nas višek gorniške in smučarske »kariere«, o smučarskih užitkih, ki smo jih doživeli na spustu, pa naj govorijo fotografski posnetki…