V PD Iskra Kranj smo tradicionalni izlet V neznano za letos načrtovali v zgodnejšem terminu kot prejšnja leta, pa se nam ni izšlo zaradi vremena. Zato smo ga združili z zaključnim izletom za člane UO in delovnih teles.
Seveda udeleženci, razen organizatorjev, niso dolgo vedeli za cilj. Pri odhodu se je nekoliko zapletlo, saj je Emil le od daleč pospremil naš odhod, razpletlo pa tako, da smo ga počakali v Medvodah.
Pot nas je nato vodila na Dolenjsko. V Žužemberku smo si privoščili jutranjo kavico, z vožnjo pa nadaljevali ob Krki, od katere smo se poslovili v Soteski. nadaljevali pa po stranski dolini skozi Črmošnjice do vasice Vrčice.
Tu smo začeli z vzponom na naš cilj, 1047m visoko Mirno goro. Tja vodi več označenih stez, ker pa je prejšnji dan padlo kar nekaj snega, smo izbrali cesto. Do lovske koče je bila očiščena, naprej pa je bilo treba gaziti. Že v izhodišču so bile prave zimske razmere, ki so se z višino še “izboljševale”. Predno smo prišli v do zaselka Planina (to je bila vas Kočevarjev, ki pa je sedaj le počitniško naselje) smo se kar nagazili.
Do Planine je s semiške strani cesta asfaltirana in zorana, zato je tu izhodišče za manj zahtevne planince. Steza se tu postavi bolj pokonci, poprečen izletnik pa se v 40 minutah povzpne do Doma na Mirni gori. Že med vso hojo smo občudovali zimsko idilo, ki je na vrhu zasijala v vsej lepoti s 70 cm debelo snežno odejo obsijano s soncem.
V domu smo stežka dobili prostor za odmor in malico, zato se prav dolgo nismo zadrževali. Medtem se je Špikov voznik Lojze z avtobusom nekako pretolkel do doma, spotoma pa oklatil s snegom obtežene veje, ki so visele nad cesto.
Naš naslednji cilj je bila zidanica v Vavpči vasi . Lastnik nas je pričakal v Semiču in nas vodil do svoje domačije. Vzorno urejena klet nas je sprejela z več sortami odlične kapljice in okusnim prigrizkom, to pa je bil vzrok, da se nam je nazadnje mudilo v Dragatuš, v Župančičev hram, kjer smo bili dogovorjeni za kosilo.
Po okusni (a tudi skromni) jedi smo si ogledali še Župančičevo spominsko sobo, nato pa se glede na voznikove omejitve odpovedali obisku muzeja belokranjske obrti v bližnjem Nerajcu. Narava nam je preko dneva postregla s samimi lepimi vtisi, zato smo se zadovoljni vračali domov.