Tokrat je bilo na turi več šopov planik kot udeležencev. Smo pa zato uživali v tišini nad Krnskim jezerom, saj smo bili na vrhu zaradi zgodnje ure večino časa sami. V zgodnjem vlažnem jutru so oblaki spustili celo nekaj rose, še bolj pa je curljalo od čela, preden smo premagali 1300 višincev.
Baba je z razgledi precej skoparila, le muhasto je odstirala megleni pajčolan. Čakala sem, da se pokaže dolina, da bi poiskali vasico naše članice Bibe, a so megle vztrajale. Upali smo, da nam Krn pokima s svojo ponosno glavo, a se je tudi on že dopoldne zavil v oblake. Če ni razgledov, se najdejo druge zanimivosti, še posebej za kuža, ki je zavohal živalske sledi v vrtači. Potem, ko sva se “pogovorila”, je lepo pripeljal naš mali “trop”, do doma pri Krnskih jezerih.
Saj nekako pričakuješ, da bo sredi dneva pri koči živahno, a potem, ko smo si odpočili čute v samoti Babe, je bila množica planincev in turistov pravi šok. Verjetno bi bilo vse skupaj za osebje koče neobvladljivo, če ne bi posodobili načina strežbe. Ob naročilu hrane delijo pri šanku elektronsko ploščico. Goste posedejo za mize, da ne delajo gneče in ko je obrok gotov, ploščica zapiska in greš iskat naročeno.
Sprehodili smo se tudi do jezera. Začelo se je jasniti in jezero se je pokazalo v vsej svoji lepoti. Tudi tam je bilo dosti ljudi, a bilo je nekako spokojno, umirjeno. Tiho smo posedeli na obrežju, zazrti v gore in jezero kot oltar v svetišču…