Od 3.6. do 6.6.2015 – 4 dni.
Za jubilejni, že 20. velikonočni izlet, je bila letos na vrsti Korčula. Udeležba je bila nekoliko manjša, kot smo je bili vajeni, vendar zadostna za velik avtobus, ki ga je varno in udobno spet upravljal naš voznik Ivan. Po zgodnjem petkovem odhodu smo se v lepem vremenu prav hitro znašli čez mejo, na Hrvaškem. Edino presenečenje je bil, zaradi premočne burje na oni strani, za avtobuse zaprt predor Sv.Rok. Vseeno smo imeli dovolj časa za nekaj prijetnih (če izvzamemo burjo) postankov na poti.
Prvo je bilo postajališče Krka s pogledom na del reke Krke in prelepi Skradin, vmes smo občudovali plodna polja v dolini reke Neretve, drugo postajališče pa je bilo mestece Neum, kjer Bosna in Hercegovina z majhnim pasom ozemlja »pride« do Jadranskega morja. Pravočasno smo prispeli v Orebić, od koder nas je trajekt po kratki vožnji pripeljal v Korčulo. Pred namestitvijo v hotel Marko Polo smo se ustavili še v kraju Potomje, kjer so nam v vinariji Matuško pripravili degustacijo znanih korčulanskih vin: pošip, plavac mali, dingač. Po večerji so se tisti, ki niso bili preveč utrujeni, odpravili še v mesto in si ogledali velikonočne procesije različnih bratovščin vernikov po ulicah okrog glavne cerkve v starem jedru mesta Korčula.
Sobota je pokazala prijazno vreme; da ne bo prav toplo, pa smo že tako ali tako vedeli. Po zajtrku smo se s prijetno, zaprto ladjico odpravili na »fish piknik«. Nekaj časa smo pluli po zalivih okoli Korčule, se zapeljali do Pelješca na nasprotni strani preliva, se na kratko ustavili v kraju Lumbarda in na koncu pristali na bližnjem otoku Badija. Med ogledom otočka, kjer je v prejšnji državi bilo znano športno-rekreativno središče, zdaj pa je vse prepuščeno frančiškanom in je videti precej zapuščeno, so nam gostitelji na ladjici spekli ribe na žaru in pripravili kosilo. Ob vinu in v dobrem razpoloženju smo kljub dokaj močnem jugu varno pripluli nazaj pred hotel.
Popoldanske urice smo zapolnili z lepo vodenim ogledom mesta Korčula. Lokalna vodnica je bila prijazna gospa Lučka, Slovenka, ki na Korčuli živi že okoli 50 let, saj se je poročila z domačinom, enim od sinov znane športne družine plavalcev in vaterpolistov Lozica. V lepi slovenščini nam je razložila zgodovino otoka in povedala marsikatero zanimivost, ki jo je spoznala tudi iz lastnih izkušenj.
Zvečer je »modro vodstvo« tuhtalo in kombiniralo, kako bo s programom za naslednji dan, ker je že zvečer začelo deževati in so bile vremenske napovedi neugodne.
Velikonočna nedelja se je res pokazala v slabi luči. Domačini so rekli, da je vreme najslabše, kar je na Korčuli možno: dežuje, piha močan jugo in hladno je. Po zajtrku smo počakali eno uro, izboljšanja ni bilo in smo sklenili, da ne bo mogoče izpeljati vzpona na najvišji vrh otoka, Klupco. Namesto tega smo se z avtobusom odpeljali v Velo luko in si jo ogledali v neprijaznem vetrovnem vremenu. Počasi je obračalo na burjo, tako da je bilo prijetno iz avtobusa ogledati si še nekaj naselij na Korčuli: manjši, po vinu pošipu znani mesteci Čara in Smokvica ter mesto Blato, ki največje naselje na otoku, pa ne leži ob morju in je zgrajeno v dolini med hribi, podobni amfiteatru.
Nato se je že začelo iskanje primernega mesta za naš velikonočni piknik. Ko smo se peljali mimo Prižbe in proti Brni, je veliki poznavalec Korčule Jaka predlagal mirno in lepo uvalo Istruga. Prav nam je prišla ploščad pred zaprtim turističnim objektom, spretni Ivan pa je avtobus zapeljal skoraj do morja. Velikonočne dobrote so teknile, seveda ni izostalo niti tradicionalno lepotno tekmovanje pirhov. Na poti nazaj v hotel smo se ponovno ustavili v Čari, tokrat v majhnem caffe baru, kjer so nam postregli z dobro kavico in čokoladno torto s poprom (to ni šala!). Večerja v hotelu je bila v prazničnem vzdušju »Uskrsa«, po večerji pa smo v hotelskem lobiju zapeli ob solistu in kitaristu Emilu.
V ponedeljek smo se zbudili v zmerno oblačno in rahlo vetrovno jutro in v skrbeh zaradi napovedi snega na poti. Pihala je burja, tokrat smo se na kratko ustavili pri prodajalcih sadja in drugih dobrot v dolini Neretve. Predor Sv. Rok je bil ponovno zaprt, zato je spet pela stara cesta. V Liki smo občudovali zasnežene vrhove Velebita in gledali sneg, ki je ležal ob cesti, cesta pa je bila že čisto suha. Pot je bila prijetna, ravno tako postanek za malico in v vedrem razpoloženju, ob poslušanju šal in glasbe smo bili kmalu nazaj v domovini.
Za brezhiben potek izleta se moramo zahvaliti organizatorju iz planinskega društva Janku in gospodu Branetu iz turistične agencije Chebul. Planinski vodnik Uroš je tokrat zaradi neugodnih vremenskih razmer ostal brez svojega pohoda (in mi z njim), vendar je bil vseskozi prisoten in delaven. Z udeležbo sta nas počastila tudi »stari in »novi« predsednik Društva, Emil (s svojo kitaro) in Miha. V veliko pomoč je bil tudi Jaka z dobrim poznavanjem Korčule in svojo dobro voljo. Na koncu je treba ponovno omeniti Ivana, brez katerega si Velikonočne otoke že težko predstavljamo.
*****
»Domorodec, ki to ni«
Gromoglasni in stasiti (zdaj ima okrog pasu nekaj centimetrov manj) gospod se je predstavil, kot odličen poznavalec Korčule. V veliki glavi, pod perujskim klobučkom, so se iz (ne)znanega razloga začele vžigati iskrice in nevihta idej je povzročila neusahljiv izvir besed.
Tako smo, hote ali nehote, spoznavali živo in neživo naravo, urbanistično ureditev naselij, stare in nove prometne poti, gospodarstvo nekoč in danes,(ne) kulturo prebivalcev Korčule in še mnogo tega. Naš »domorodec« obvlada tudi nekatera sorodstvena in lastniška razmerja tako, da bi lahko rešil kakšno zagato na upravni enoti ali na zemljiški knjigi.
Dragi Jaka, HVALA. S tvojo pomočjo smo šli na Veliko noč vsi malo manj neumni spat.
Ana Brovč
*****
