Od 25.03. do 28.03. 2016 – 4 dni.
Tudi letos smo (v sodelovanju s TA CHEBUL) izpeljali tradicionalni izlet na jadranske otoke. Glede na prejšnja leta nam je bilo vreme kar naklonjeno. V petek smo si ogledali Solin, v soboto smo z barčico pluli na Šolto, kjer smo naredili krožni ‘pohod’ in postanek za kavo v Maslinici. Med vožnjo do Drvenika, kjer je bil ribji piknik (z odličnimi ribami), smo občudovali delfine. Nato smo si pod vodstvom turistične vodičke iz Splita ogledali Trogir. V nedeljo zjutraj smo v sončnem dnevu – preko pl. doma Putalj – opravili turo na Kaštelanski Kozjak, popoldne pa na Čiovem izvedli velikonočni piknik z ocenjevanjem pirhov. V nedeljo smo izvedli dvourni ogled Plitvic in izvedli še “drugi del” velikonočnega piknika. Večino preostalega časa je zasedel “prost program”. Z Jankom se vsem skupaj zahvaljujeva za udeležbo ali pomoč pri izvedbi izleta in vas v imenu društva vabiva na naslednji velikonočni izlet.
Uroš Prelovšek
* * *
Vremenski obeti za Velikonočne praznike niso bili najbolj ugodni, pa vendar nas to ni odvrnilo od udeležbe. 25. marca se je v zgodnjih jutranjih urah pričelo »pobiranje« izletnikov od Kranja pa do Grosupljega.
V Metliki je bil čas za prvo kavico. Okrepčani in zbujeni smo pot nadaljevali po avtocesti Zagreb-Split in se po dobrih dveh urah ustavili na najprometnejšem in morda tudi najlepšem počivališču »Krka«, s katerega se odpira čudovit pogled na reko Krko in mesto Skradin. Počivališče nas je obdarilo s sončnimi žarki, spomladanskimi cvetlicami in vonju morja, zato smo se kar nekako obotavljajoče povzpeli nazaj na avtobus.
Da bi nam čas hitreje minil in da bi naredili še kaj za naše sive celice, nam je o največjem krščanskem prazniku, Veliki noči, g. Janez Sketelj povedal nekaj zgodovinskih dejstev, navad takratnih ljudstev in različnih razlaganj dogodkov, ki so pripeljali do današnje oblike praznovanja.
Cilj petkovega dne je bil mestece Solin oz. njegov najpomembnejši del antična – Salona. Da je bila Salona eno izmed najpomembnejših mest rimskega cesarstva smo nekateri izvedeli šele tam. Ogled ostankov term, bazilik, amfiteatra, akvadukta…, ki so tudi računalniško izrisani, nas je navdala z občudovanjem.
Po okrepčilu smo se napotili v hotel Medeno. Ker pa je bilo do večerje nekaj prostega časa, smo vsak zase zavili na obalno sprehajališče, kjer pa smo prav kmalu našli lokal z odprtim kaminom. Ni dolgo trajalo in postali smo velika, smejoča grupa. No malce je k temu pripomogla tudi travarica.
Drugi dan je bil morsko obarvan. Na pomolu, tik pod hotelom, smo se vkrcali na manjšo ladjico in krenili proti otoku Šolta. Komaj smo dobro izpluli, že smo zamenjali kapitana. Našega Janeza so namreč zasrbele roke, zato je prevzel krmarjenje.
Mirno morje, sramežljivi sončni žarki, ki so nas ogrevali, prijetna družba, za nameček pa sta se prikazala še delfina. Kaj bi lahko bilo lepše?
Po krajšem sprehodu okrog mesteca Maslinica nam je pošteno prijala kavica. Naš Janez je, kot se za planince spodobi, naročil čaj. Simpatični gostilničar ga je hudomušno vprašal: »A jeli, ča vas boli?«
Čas je prehitro mineval in kmalu smo se morali ponovno vkrcati na ladjico, kajti skuše z žara so nas že vabile. Pristali smo na otoku Drvenik. Seveda Slovenci nebi bili to kar smo, da se pred kosilom nebi še malce sprehodili. Del družbe je zavil navzgor, del družbe pa k morju. Pogumni Uroš nam je pokazal, kaj je to korenina. Brez obotavljanja je zakorakal in zaplaval v morje.
Naslednji pristan je bilo mesto Trogir. Za dobrodošlico se je vlil dež in zapihal mrzel veter, da nas je krepko prepihalo. Kljub temu smo si mestece ogledali, nato pa brž smuknili v zavetje manjšega lokala na vroč čaj. In kaj smo si najbolj zapomnili od vseh podatkov, ki nam jih je vodička …….nasula? Meni je ostal najbolj v spominu simbol mesta Trogir – Kairos – bog srečnega trenutka. Prepričana sem, da ga premalokrat ulovimo, ko neslišno leti med nami.
Tretji dan je bil dan za pohodnike. Pred nami je bil 779 m visoki Kozjak. Po kratkotrajnem usklajevanju ali je pot prehodna ali ne, sta se vodnika odločila, da zavijemo do koče po cesti. Ko smo prispeli do Planinskega doma Putalj nas je prijazno pozdravila psička, ki nas je nato pospremila prav do vrha Kozjaka. Sama sem ji dala ime Piškotek, ker je bila »bajsica«, pa tudi piškotki so ji zelo teknili.
Že ko smo se vzpenjali smo imeli prekrasen pogled na mesto Split in okoliške otoke, sam vrh pa nam je poleg teh, podaril še razgled na drugo stran, kjer razen grmovja, kamenja in ceste ni ničesar.
Srečno in ob pomoči naše Piškotke, smo se spustili do Planinskega doma. Tam pa: FERATA, jantarno-rdeče pivo, zmerne grenkobe s karamelnim okusom. A o tem kdaj drugič. Veselo razpoloženi smo jo tokrat ubrali kar po planinski poti in ugotovili, da je vzorno očiščena in lepo speljana.
Sledil je otok Čiovo in velikonočni piknik z ocenjevanjem pirhov. Postregli smo si z vsem kar spada k velikonočni pojedini, nato pa smo se do odhoda » martinčkali« na sončku.
Zadnji dan je bil dan za Plitvička jezera. Dan je bil turoben in hladen. Oblečeni v najtoplejša oblačila in z dežniki, smo se povzpeli na ladjico. Toda, ko smo zakorakali med slapove, smo pozabili na mraz. V rokah so kraljevali fotoaparati, na obrazih pa nasmehi. Plitvice so nas pričakale v vsej svoji lepoti in mogočnosti svojih voda. Škoda je le, da ni bilo sončnih žarkov, ki bi nam za piko na i pričarali še mavrico.
Polni prijetnih vtisov in hvaležni za odlično voden potep po jadranskih otokih smo se proti večeru polagoma poslovili in si zaželeli skorajšnje snidenje.
