Od 14.04. do 17.04.2017 – 4 dni.
Interes za letošnji planinski Vis, ki smo ga izvedli pod “organizacijskim okriljem” turistične agencije Levanta, je bil zelo velik, tako da je bila prvotno predvidena kapaciteta izleta dodatno povečana, z Jankom pa sva “aktivirala” dodatnega planinskega vodnika – izkušenega Marjana. Kljub maksimalnim možnim kapacitetam pa je zaradi prepozne prijave žal “na kopnem” ostalo kar nekaj naših zvestih udeležencev in udeleženk velikonočnih izletov iz prejšnjih let.
Zaradi gneč, ki so zaradi ostrih bruseljskih ukrepov nastale tudi na slovensko-hrvaških mejnih prehodih, smo morali petkov odhod iz Kranja pomakniti s prvotno predvidene šeste na polšesto uro. Pri Vinici smo naredili že tradicionalen postanek za kapučin, nato pa prečkali mejo. Dopoldne smo v Smiljanu blizu Gospića obiskali Spominski center Nikole Tesle, genija elektrotehnike. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, ki je urejena v zanimiv in raznolik muzej. V posebni stavbi smo si ogledali praktičen prikaz enega od njegovih bolj znanih patentov, zatem pa še zanimiv film, ki ga predstavlja predvsem s psihološke strani, kot povsem nenavadno in izjemno osebnost. Nadaljevali smo proti Splitu, z že običajnim vmesnim postankom pri Skradinu. V Splitu smo imeli na voljo približno uro časa za kratek ogleda mesta ali sprehod pred vkrcanjem na trajekt. Trajekt Petar Hektorović je izplul ob 17. uri, plovba traja približno dve uri in pol. Čakala nas je še vožnja do Komiže in nastanitev ter večerja v hotelu Biševo, kjer so nas prijazno sprejeli.
Za soboto je bila načrtovana plovba na Biševo in ogled Modre špilje ter ribji piknik, a močan jugo nam je ta načrt preprečil. Po posvetovanju z don Pierinom, ki organizira in izvaja izlete k Modri špilji in ribje piknike na Biševu (lani je dobil za izvedbo svojih izletov veliko nagrado), smo se odločili za prilagoditev programa. Tako smo že v soboto dopoldne opravili vzpon na najvišji vrh otoka, razgledni Hum (587m) s kapelico sv. Duha. Gora se je zagrinjala v oblak, kljub temu pa smo med potjo ujeli še nekaj prav lepih razgledov. Na vrhu nas je sprejel močan veter, tako da smo po krajši pavzi in skupinski fotografiji nadaljevali s potjo proti Titovi špilji. Tu smo si v lepo urejenem in zanimivem okolju ogledali špilji, ki jih je uporabljal Tito s tovariši v letu 1944, zatem pa nadaljevali po planinski poti do Žene glave. Tudi ta del poti je zelo razgleden, a zaradi motnega ozračja vidljivost ta dan ni bila optimalna.
Med potjo je bilo nekaj “spotikanja”, a brez večjih posledic. Ena od zanimivosti na poti je bil tudi velik gož, ki nam je prečkal pot, a jo je prehitro pobrisal v grmovje, da bi ga lahko ujeli v fotoaparat. Ivan nas je z avtobusom pričakal pod Ženo glavo. Tam smo si po zaključku lepe ture privoščili oddih in se pogovorili o tej in drugih turah, zatem pa se zapeljali do Visa, kjer smo si privoščili tradicionalni Velikonočni piknik z ocenjevanjem pirhov. Tudi letos je bila konkurenca zelo huda in vse tri zmagovalke so se morale za nagrado zelo potruditi. Kot vsako leto je bilo tudi tokrat nekaj pogumnih kopalcev v morju. Po pikniku smo se sprehodili do centra mesteca Visa. Med potjo smo si med drugim ogledali cerkev sv. Jere, ki leži ob samostanu sv. Jerolima. V Visu smo si v sončnem popoldnevu privoščili kapučin ali pivo, potem pa nas je čakala še vožnja v hotel in večerja. Vsak večer v toku izleta so nam tam postregli z zelo okusnimi in raznovrstnimi svežimi jadranskimi ribami.
Nedeljsko jutro je bilo deževno, tako da smo odhod proti Biševu odložili na nekoliko kasnejšo uro. Ob enajsti uri smo odpluli iz Komiške luke, kapitan barčice Pierino pa nam je razkazal vse znamenitosti ob obali v okolici Komiže: “slapič” sladke vode, ki iz stene priteče v morje, “skalo Grete Garbo” in še vrsto drugih zanimivosti. Zatem smo odpluli do Biševa in Modre špilje. Vanjo zaradi nemirnega morja s čolni ni bilo mogoče vpluti. Izkrcali smo se v zalivu Mezoporat in se sprehodili preko otoka do Porata, kjer je bil ribji piknik z okusnimi tunami in ostalo hrano. Tu je bila tudi ekipa slovenskih snemalcev, ki snema film po scenariju (pri)znanega slovenskega pisatelja Mateja Dolenca. Tudi z njim smo se lahko pozdravili in se pogovorili. Pierino je ob inštrumentalno-glasovni spremljavi sina, žene in drugih na kitaro zaigral in zapel vrsto dalmatinskih, pa tudi kakšno slovensko pesem. Tudi danes je bilo v morju opaziti naše “najbolj pogumne” – tokrat plavalke. Pozno popoldne smo se zadovoljni vrnili v Komižo in se poslovili od Pierina.
V ponedeljek smo v deževnem jutru že kmalu po šesti uri zapustili hotel. Suho malico smo prevzeli že prejšnji večer. Ob pol osmih nas je v viški luki pričakal trajekt – bil je isti kot v petek – in po dveinpolurni prijetni plovbi smo pristali v Splitu. Pot smo nadaljevali do Nina pri Zadru, ki je bil v srednjem veku sedež hrvaških vladarjev in škofov. Med potjo se je tudi že zjasnilo, tako da smo tam uživali v soncu. Ogledali smo si zgodovinsko jedro mesteca, ki leži na manjšem otočku sredi lagune. Slikovito je ne le samo mestece, ampak tudi narava, ki ga obdaja, čudoviti pa so tudi razgledi na Velebit, ki je bil ta dan pobeljen s svežim snegom. V centru ali ob njem smo si ogledali kip kneza Branimira, primerek kondure – hrvaške srednjeveške ladjice, župnijsko cerkev sv. Anselma, Meštrovičev kip znamenitega hrvaškega škofa in borca za domačo besedo Grgurja Ninskega, srednjeveško cerkev sv. Križa – “najmanjšo katedralo na svetu”, ostanke rimskih objektov in še nekaj drugih zanimivosti ter si privoščili kapučin ali po želji. Ob pol dveh smo nadaljevali s potjo proti domu, med potjo pa si na avtocestnem postajališču pod Velebitom privoščili še zadnji piknik z lepim razgledom na Tulove grede. Ob devetih zvečer smo bili v Kranju.
Z Jankom in Marjanom se vsem sodelujočim in udeležencem v imenu planinskega društva zahvaljujemo za sodelovanje, udeležbo in prijetno planinsko družbo ter vas vabimo k ogledu fotografij, ki jih je tokrat prispevalo pet avtorjev.
