Od 18.4. do 21.4.2025 – 4dni.
Spet se je bližala Velika noč in člani PD Iskra Kranj smo že nestrpno pričakovali, kdaj se bomo spet odpravili na tako imenovane Velikonočne otoke, tokrat že 28. po vrsti. Letošnji cilj je bil v Dalmaciji, natančneje v okolici Šibenika. Načrt potovanja, ki so ga pripravili v Agenciji Levanta skupaj z našim Jankom Brovčem in vodnikom Urošem Prelovškom, je bil, da prenočujemo v Vodicah, ogledali pa naj bi si otoke Šibeniškega arhipelaga in pa seveda sam Šibenik.
Nekateri udeleženci so se pripeljali že iz Škofje Loke, glavnina pa je vstopila v Kranju, kjer je kar precej deževalo ravno v času, ko smo vstopali v avtobus. A to nam ni vzelo dobre volje. Po običajnih vmesnih postajah smo bili vsi potniki na avtobusu od Grosuplja dalje. Nato pa smo veselo krenili novim dogodivščinam naproti.
Prvi ogledni postanek je bil na Slapovih Krke, kjer smo se sprehodili do Roškega slapa in naredili lepe posnetke. Narava je bila naravnost navdihujoča in res lep začetek našega pohajkovanja. Na poti nazaj na avtobus nas je sicer presenetil naliv, zato je pohod na Rogovo odpadel, a lepih vtisov nam dež ni mogel sprati. Vodniki in Ivan so nas namesto pohoda zapeljali v mestece Skradin, kjer smo si privoščili kavo in se sprehodili po mestecu. Nekateri smo odšli na trdnjavo Turina, s katere je bil prav tako lep razgled na reko Krko in most, ki smo ga kasneje prečili. Naš naslednji cilj so bile Vodice, kjer smo se namestili v hotelske sobe. Pred večerjo je bilo ravno še dovolj časa, da smo si privoščili daljši sprehod ob obali. Najbolj pogumni pa so prosti čas izkoristili za kopanje. Čeprav nam je na poti malo ponagajalo vreme, smo v Vodicah na to že vsi pozabili, saj se je naredil lep večer in napovedovalo se je toplo in sončno vreme za naslednji dan.
V soboto smo se takoj po zajtrku odpravili v pristanišče, kjer nas je že čakala ladja Dida Frane, pozdravila nas je prijazna ekipa in nam obljubila lepo vožnjo in dobro hrano. Čakal nas je namreč tudi ribji piknik na ladji. Najprej smo se zapeljali do najbolj oddaljenega otoka Žirje, na katerem smo se povzpeli na njegov najvišji vrh Kapič, ki je visok 134 m. To resda ni veliko, a hoja je bila prijetna in razgledi z vrha fenomenalni. Napolnili so nam dušo in srce. Po obvezni skupinski smo se odpravili nazaj v zaliv, kjer nas je že čakala ladja. Ko smo zapuščali otok, so nekateri v daljavi kazali na neke točke in veselo vzklikali. V daljavi so bili delfini. Kapitan nas je zato vozil proti njim in še nekaj časa smo se vozili pred zalivom otoka Žirje, jata delfinov pa nam je pripravila čudovito predstavo tik ob boku ladje. Navdušenja ni bilo mogoče izmeriti, vzdušje na ladji je bilo res neprecenljivo.
Naš naslednji cilj je bil otok Kaprije in njegov najvišji vrh Gigina glavica, ki je visok 129 m. A po pričakovanjih so bili razgledi na bližnje otoke in otočke neprecenljivi, v daljavi pa smo videli tudi Vodice, tako je bil naš trud poplačan. Po povratku na ladjo nas je pričakalo okusno kosilo (ekipa ladje se je res potrudila) in plovba proti otoku Zlarin. Tukaj smo si v edinem naselju na otoku, kjer mimogrede ni nobenih avtomobilov, ogledali muzej rdečih koral, s katerimi so si v preteklosti prebivalci otoka služili kruh. Prijazna vodička nam je razložila zgodovino naselja Zlarin na otoku, način iskanja in nabiranja koral, v ne tako davni preteklosti pa tudi njihovo obdelavo. Služenje kruha na ta način je bilo res težavno in zelo nevarno, saj je kar nekaj domačinov na ta način izgubilo življenje. Sedaj so rdeče korale zaščitene, saj želijo njihov obstoj zagotoviti tudi v prihodnosti, ker so pomembne za ohranjanje življenja v morju, njihova rast pa traja na tisoče let, kar je primerljivo z rastjo kapnikov v podzemnih jamah. Na obalo proti hotelu smo se podali polni vtisov in prelepih občutkov, zadovoljni z dogodki tega dne.
Čas nam je kar prehitro mineval in že smo se zbudili v tretji dan. Tokrat nas je šofer Ivan zapeljal do vasi Protege, kjer smo pričeli našo pot na Orlovačo, 494 m. Pot navzgor je bila v glavnem po široki peščeni cesti, vzdolž grebena so bile namreč postavljene vetrnice za pridobivanje vetrne energije. Vreme nam je ponovno služilo in razgledi so bili enkratni. Vračali smo se po krožni poti, ki je bila vsaj v prvem delu precej bolj strma in kamnita, a prav zaradi tega lepa in zanimiva. Na polovici poti smo po kratkem počitku nadaljevali pot po širši poti, ki pa se je ponovno rahlo, komaj opazno dvigala. Ko smo prišli do avtobusa, smo bili kar prijetno utrujeni in komaj čakali, da se prične naš velikonočni piknik. Ivan in Janko sta si že medtem, ko smo mi hodili, ogledovala prostor, kjer smo se ustavili in ob sodelovanju vseh hitro vse pripravili za našo velikonočno pojedino. Nato pa je sledil voden ogled Šibenika, v katerem nam je domači vodnik na zanimiv in prijeten način prikazal posebnosti tega lepega obmorskega zgodovinskega mesta.
Zadnji dan smo se najprej odpeljali proti vasi Škugori, kjer smo obiskali Sokolarski center. Že na vhodu nas je pričakala velika rogata sova. Skrbnik nam je na zanimiv način predstavil najprej rogato sovo (velika uharica), njeno življenje, navade in reakcije, kasneje pa še podobno Harrisovega jastreba, kateri sicer živi v Ameriki. Najbolj pogumni so ga tudi hranili. Pohvalno je, kako si v centru prizadevajo za ohranjanje teh krasnih živali. Sprejemajo namreč tudi poškodovane živali, jih zdravijo, zraven pa skrbijo za seznanjanje obiskovalcev s svojim delom in jih ozaveščajo za varovanje živali.
V nadaljevanju smo se odpeljali do slapov Zrmanje in si v prečudovitem okolju ogledali Beberov buk z okolico. Bilo je veliko zelenja, prekrasne vode, kar vse nam je pred odhodom domov še enkrat pobožalo srce in oči. Zadnji piknik smo imeli kar na parkirišču pred slapom, v lepi zeleni okolici. Nato pa nas je čakala še pot domov, kamor smo se polni novih vtisov, novih in poglobljenih starih prijateljstev vrnili v poznih večernih urah. Med potjo smo se po obratnem vrstnem redu poslavljali od udeležencev.
Verjetno lahko v imenu vseh zaključim, da je za nami še eno prekrasno doživetje, polno vtisov, lepot in sreče, da smo imeli to možnost in se udeležili tega planinskega potepa, ki ga že tradicionalno organizira Planinsko društvo Iskra Kranj. V njegovo pripravo pa sta v sodelovanju z Levanto veliko truda ponovno vložila Janko in Uroš, ki sta poskrbela, da smo se mi lahko pod njunim vodstvom brezskrbno potepali in uživali v lepotah narave in medsebojnem druženju. Tudi tokrat so jima pri tem pomagali tudi drugi člani društva, nekateri že pri pripravah, drugi kasneje pri pohodih, zato tudi njim velika hvala.
Na koncu vas vabim k ogledu fotografij, ki lahko povedo več od besed. Na njih so razvidni lepi kraji, po katerih smo hodili, in pa seveda veseli obrazi, ki razkrivajo zadovoljstvo pohodnikov. Z željo, da bo takih izletov še veliko, vas vabimo, da nas spremljate in se nam mogoče pridružite.
