Od 3.4. do 6.4.2026 – 4 dni.
Letos je bila Velika noč že zelo zgodaj, v samem začetku aprila in bilo je kar hladno obdobje. Kljub temu smo člani PD Iskra Kranj z veseljem pričakovali naš izlet na tako imenovane Velikonočne otoke. Letošnji cilj je bil Zadar z obiskom bližnjih otokov Zadrskega arhipelaga. Na pot nas je ponovno peljala Agencija Levanta, za vse podrobnosti in dogodke na poti pa sta skrbela Janko Brovč in vodnik Uroš Prelovšek.
Kot je že nekako ustaljena praksa, nas je varno prevažal Ivan Špik, ki je prve potnike pobiral že v Železnikih in Škofji Loki, glavnino seveda v Kranju, po dopolnitvah v Ljubljani in Grosupljem pa smo bili popolni. Kljub mrazu smo bili vsi zadovoljni, da se pretežno s starimi znanci in nekaj novimi spet odpravljamo na pot, ki bo polna novih doživetij in spoznanj. In res je bilo tako.
Na poti proti Zadru smo se najprej ustavili v bližini Knina, kjer smo se sprehodili do izvira reke Krke in slapa Krčić, ki je visok 22 metrov, imenovan tudi Veliki buk ali Topoljski buk. Kot zanimivost smo izvedeli, da nad slapom teče reka Krčić, pod njim pa Krka. Imeli smo srečo, da je imel slap veliko vode in se nam je prikazal v vsej svoji veličini. A to nam še ni bilo dovolj, zato smo obiskali še najvišji slap Manojlovac na reki Krki, visok skoraj 60 metrov. Na poti do slapu nas je čakal eden najbolj impresivnih prizorov v parku, v čigar lepoti sta uživala tudi cesar Franc Jožef I. in cesarica Elizabeta – Sisi. Seveda smo uživali tudi mi. Ogledali pa smo si še ostanke rimskega amfiteatra Burnum v bližini. Po ogledih smo se zapeljali do hotela Kolovare v Zadru, kjer smo se nastanili.
Ker je v preteklih dneh v okolici Zadra precej pihalo, nas je malo skrbelo, kako bo z vremenom v soboto, a k sreči so domačini napovedovali umiritev in bonaco, tako da smo se lahko z ladjo Eufemija odpravili do naših prvih otokov, ki smo jih imeli v načrtu: Iž in Rava. Na Ižu smo obiskali 168 m visok Korinjak, ki je tudi najvišji vrh Iža, od koder je bil prelep pogled po otokih. Po spustu smo se ustavili na kratki kavici v Velem Ižu, nato pa z našo ladjico krenili do otoka Rava, kjer nas je čakal vzpon na 58 m visok Braničevac. Po poti smo srečali kar nekaj Slovencev, ki so si ta otok izbrali za svoje počitnice oz. tako rekoč svoj drugi dom. Samega vrha pa žal nismo dosegli, ker je bila pot preveč zaraščena. A to nas ni spravilo v slabo voljo, saj nas je na ladji s prijaznim osebjem že čakal ribiški piknik. Tako je pot nazaj do Zadra kljub dolžini ob dobri hrani in pijači ter prijetnem in veselem vzdušju in vedno bolj valovitem morju kar hitro minila. V Zadru pa nas je pričakala vodička Ana, ki nas je popeljala po glavnih znamenitostih Zadra, med drugim tudi na Morske orgle, ki so ta dan oddajale kar glasne zvoke, glede na vetrovno vreme in valovito morje. V bližini orgel smo si ogledali še eno posebnost – Pozdrav soncu. Povedala pa nam je tudi nekaj drugih zanimivosti o zgodovini Zadra.
V nedeljo smo se z avtobusom odpeljali na trajekt proti otoku Ugljan, kjer smo krenili proti njegovemu najvišjemu vrhu Šćah, visokem 286 m. Pot proti vrhu je bila najprej zelo lepo in lahko pohodna, zadnja faza proti vrhu pa je bila močno skalnata, z mnogimi razpokami, zato je bilo potrebno uporabiti tudi roke za oprijem, dobrodošla pa je bila tudi kakšna moška roka za pomoč za dvig. A na koncu je bil ves trud poplačan, saj so bili razgledi fenomenalni. To je razvidno tudi iz nasmejanih obrazov na fotografijah. Za spust so se ponovno organizirali moški in pomagali nam ženskam, da smo premagale najbolj kritične točke. To je bila res malo zahtevnejša tura, polna adrenalina, a smo bili vsi zadovoljni in veseli, da smo to zmogli. Po povratku s hriba smo se peš odpravili proti vasi Sutomiščica, kjer nas je čakal avtobus, pridne ženske roke, ki niso šle na pohod, pa so nam že narezale dobrote za velikonočni piknik. Stroga komisija je ocenila in izbrala najlepše pirhe in določila zmagovalca. Ker je bilo še kar nekaj časa do večerje, smo si nekateri privoščili sedenje ob obali, najpogumnejši pa so celo zaplavali v morju, čeprav je imela voda borih 12°C (vsaj tako so nam rekli, merili pa res nismo). Po vrnitvi v hotel so se nekateri odpravili do Morskih orgel opazovat sončni zahod. Za nami je bil še en lep in doživet dan.
Kar prehitro je prišel ponedeljek, ko smo se zjutraj po zajtrku z vso prtljago zbrali na avtobusu in se odpeljali proti domu. A k sreči še ni bilo vsega konec. Zapeljali smo se do mesteca Starigrad na območju Narodnega parka Paklenica. To je bilo tudi izhodišče za naš zadnji pohod, saj smo vendarle planinci. Odpravili smo se na vrh Veliki Vitrenik, ki je bil najvišji do sedaj, kar 433m. Pot je bila lepa in prijetna, vodila nas je tudi mimo Mirila, kjer so spominska pogrebna obeležja, nastala pa so, ko so prebivalci vasi in zaselkov na področju Velebita, svojega pokojnika nesli do pokopališča, ki je bilo velikokrat oddaljeno od vasi po več kilometrov, ob obali, v tem primeru v Starigradu. Mirilo je nastalo, ko so nosači spustili pokojnika na tla, ki so bila obložena z eno ali več kamnitimi ploščami. Ležišče sta zaokrožala dva pokonci postavljena kamnita spomenika, eden pri vzglavju in eden pri vznožju. Po počitku je sledil še zadnji del poti in sicer do pokopališča, kjer se je izvršil pokop rajnega. V tem času, ko je pokojnik ležal na mirilih ali kmalu za tem dogodkom, je mojster kamnosek vklesal v kamen, ki je bil postavljen ob vzglavju, plitek relief, s čimer je na slikovni način pokazal, kdo je bil ta rajni. Po vrnitvi z vrha k obali v Starigradu smo imeli še zadnji velikonočni piknik in nato je sledila samo še pot domov, kamor smo se polni vtisov vrnili v večerih urah.
Verjamem, da lahko v imenu vseh udeležencev zaključim, da je za nami še eno prekrasno doživetje, polno vtisov, lepot in sreče. Na potovanju smo lahko utrjevali obstoječe prijateljske vezi in ustvarjali nove. To je bil torej 29. planinski velikonočni potep v organizaciji Planinskega društva Iskra Kranj, pri čemer sta v sodelovanju z Levanto veliko truda ponovno vložila Janko in Uroš, ki sta poskrbela, da smo se mi lahko pod njunim vodstvom brezskrbno potepali in uživali v lepotah narave in medsebojnem druženju. Pri tem so jima pomagali tudi drugi člani društva, zato tudi njim vsa zahvala.
Seveda kot vedno največ povedo fotografije, zato ste srčno povabljeni k njihovemu ogledu. Na njih so razvidni lepi kraji, po katerih smo hodili, in pa seveda veseli obrazi, ki razkrivajo zadovoljstvo pohodnikov. Z željo, da bo takih izletov še veliko, vas vabimo, da nas spremljate in se nam mogoče pridružite.
