Od 15.4. do 18.4.2022 – 4 dni.
Po treh neuspešnih poskusih izvedbe planinskega izleta na Kornate (2013 neurja, 2020 in 2021 koronavirus) se nam je Kornatski arhipelag na letošnjem velikonočnem izletu po jadranskih otokih vendarle spet odkril v vsem svojem veličastnem sijaju.
Prvi dan izleta smo preverili dostop do izhodišča ture na markantni Zir na Liškem polju, na katerega smo se želeli povzpeti ob povratku četrtega dne. V nadaljevanju smo si ogledali otok Visovac (NP Krka) s samostanom, muzejsko zbirko in vrtom, sledila sta še poznopopoldnaska namestitev in večerja v hotelu Punta v Vodicah. Večer je vsakdo preživel po svoji izbiri in v lastnem aranžmaju.
V soboto smo izvedli krožno plovbo po Kornatih (NP Kornati) s sanjskimi razgledi na eksotični arhipelag in opravili vzpon na najvišji vrh Velikega Kornata, Metlino (237m). Pohod je bil izveden v vetrovnem vremenu (burja), med potjo in na vrhu smo bili deležni izrednih razgledov. Ker smo opravili nekaj več hoje od načrtovane (namesto v Kravljačici smo namreč s hojo pričeli pri trdnjavici, saj večja plovila kot kaže v Kravljačici ne morejo pristati), smo morali zaradi “urnika plovbe” nadaljevanje do Magazinove škrile (oz. Velike plošče, ki je bila opcijski cilj) opustiti. Po pohodu je sledil še ribji piknik in krožna plovba do Vodic. Udeleženci so ta izlet pohvalili s presežniki, tako plovbo kot samo turo, pa tudi ribji piknik je zelo lepo uspel.
V nedeljo smo v precej močni burji opravili pohod do Babinega školja ob Vranskem jezeru, kjer so našli ostanke iz ilirskih, rimskih in beneških časov. Zaradi burje nismo nadaljevali s pohodom proti Kamenjaku, ampak smo prilagodili potek izleta in smo se podali z avtobusom do razglednika Kamenjak nad Vranskim jezerom, nato pa opravili krožen pohod okrog Kamenjaka po botanični poti. To se je pokazalo kot ustrezno, večji del poti (razen vršnega dela) je bil namreč v zavetrju, tako da je tudi ta pohod potekal v zadovoljstvo udeležencev. Sledil je še tradicionalni velikonočni piknik z ocenjevanjem najlepših pirhov in spremljajočim programom, kjer se je angažiralo tudi vodstvo PD. Pirhi so bili tudi tokrat skrbno narejeni, nekateri so predstavljali že kar male umetnine. Ker smo pred tem našli primerno zavetrje (kar v hudi burji ni bilo čisto enostavno) in ker je bila planinska družba zelo v redu, je tudi piknik zelo lepo uspel. Ob povratku smo si na kratko ogledali še ostanke srednjeveškega gradu v Vrani in Maškoviča han. V gradu so od 9. stoletja bivali benediktinci, nato viteški red templjarjev, pozneje pa red Ivanovcev (malteški viteški red) in drugi. Han v Vrani je najrazkošnejši spomenik islamske civilne arhitekture iz dobe turške dominacije v tem delu Evrope. Leta 1644 ga je dal zgraditi najuglednejši Hrvat na turškem dvoru v tej dobi, admiral flote in poveljnik skupne vojske Jusuf paša Mašković, ki je bil po rodu iz Vrane, kot osebno rezidenco za svoje stare dni.
Zadnjega dne smo se odpeljali izpred hotela pol ure pozneje, kot smo prvotno načrtovali, saj smo domnevali (upali), da se bo burja v skladu z napovedmi nekoliko umirila. A veter je vztrajal in cesta okrog tunela sv. Rok je bila zaprta. Med potjo smo izvedeli, da je veter toliko popustil, da so tunel odprli za osebna vozila, za avtobuse pa še ne. Tako smo morali preusmeriti našo vožnjo preko Obrovca, zaradi česar smo imeli sicer lepe razglede na Zrmanjo, a smo izgubili toliko časa, da tura na Zir potem ni bila izvedena. Namesto tega smo se zapeljali do “Ogulinskega morja” (jezera Sabljaci pri Ogulinu) in tam opravili še povelikonočni piknik.
Tudi tokrat sva z Jankom v pripravo vložila veliko dela ob zelo aktivni pomoči nekaterih drugih društvenih delavcev/delavk (ki se jim na tem mestu zahvaljujeva) in tudi tokrat nam je izlet krojilo vreme – čisto vse se seveda ni sešlo po načrtih, a smo kljub temu na zadovoljstvo udeležencev/-enk, ki so predstavljali prijetno planinsko družbo, videli in doživeli veliko lepega. Glede na to, da “slika pove več kot tisoč besed”, vas vabimo še k ogledu fotografij, hkrati s tem pa tudi na naše prihodnje izlete.
