Obetal se je lep in vroč poletni dan. Kot naročen za pobeg v hladnejše višave. Napovedane nevihte, ki jih potem ni bilo, so žal zbegale nekatere naše člane, da so ostali doma.
Še v temi smo se zbrali v Kranju in se zapeljali na Rudno polje. Prvi sončni žarki so nas dosegli že nad smučiščem. Uživali smo v jutranjem hladu in miru. Na Viševniku se nam je odstrl razgled na Triglav in njegovo druščino. Privoščili smo si zajtrk.
Pot smo nadaljevali s spustom na Srenjski preval, kjer smo za nadaljevanje izbrali geološko pot okoli Malega Draškega vrha. Slikovita in zračna pot z nekaj jeklenicami nas je pripeljala pod Veliki Draški vrh. Sledili smo možicem, ki so nas spretno vodili na vrh. Sem in tja je bilo tudi nekaj lažjega plezanja. Na vrhu mir in razgledi, krajši počitek. Bilo je šele sredi dopoldneva, a tudi tu je vročina postajala vse bolj neusmiljena. Opazovali smo trume planincev, ki so se preko Studorskega prevala valile proti Triglavu. Največja skupina, ki smo jo videli, je štela prek 60 ljudi, nekaj skupin pa po 30 ljudi. Joj, joj, …
Hitro smo se po grebenu in mimo številnih cvetlic spustili na Studorski preval ter takoj pobegnili v mir Ablance. Na vrh ni poti in se je nanj potrebno potruditi z lažjim plezanjem in veliko pazljivostjo. Še posebej zoprne so krušljive skale in zagruščeni stopi. Vse to nam ni povzročalo večjih težav in veselili smo se osvojitve.
Za konec nam je ostal še sestop po oblegani poti do Rudnega polja. A začuda smo srečali le še nekaj osamljenih planincev.
Preživeli smo čudovit dan, ki nam bo ostal v spominu.