VIŠEVNIK

Viševnik nas je pozdravil, obdan s soncem, visok in slok kot skoraj “neosvojljiv”. Pa vendar je s svojimi 2050 metri najlažje dostopen dvatisočak, pogosto obiskan posebno v zimskem času.
A bili smo zgodnji in Pokljuka je dajala občutek speče lepotice. Čeprav je škripalo pod nogami, so se telesa hitro ogrela – malo zaradi napora, malo pa zaradi prelepih pogledov, kamorkoli je seglo oko. Tokrat nismo hiteli, bilo bi škoda in bil bi greh meriti svoje moči s hitrostjo prehojenega. Bil je dan za užitek v naravi, v veseli družbi in bil je dan za pogovor s samim seboj.
Vsi smo ga zmogli doseči, lepotca. Drug za drugim smo stopili na njegov vrh in v tistem trenutku nam je ponudil nagrado: pogled tja čez proti očaku in njegovi nevesti Rjavini in proti vsem njunim svatom, odetim v bela oblačila.
Lep dan je bil in tudi poučen: v idealnih razmerah smo preizkusili zimsko opremo in vzpon ter spust spremenili v mini šolo gibanja v zimskih razmerah. Z obvezno analizo smo zaključili na še vedno sončnem smučišču. Zadišalo je po kremah in – kavici…