Na Planini Blato nas je pričakalo sveže rano jutro. Še v trdi temi smo z veseljem zakorakali v nov dan. Kmalu se je noč počasi pričela umikati dnevu in po uri hoje smo prispeli do Planine pri Jezeru. Odprl se nam je veličasten pogled na Fužinarske planine, od planinskega doma pa smo občudovali meglice, ki so kot bela odeja pokrivale jezero. Ko smo prispeli do Dednega polja, se je sonce že prebudilo iz sna in nam idilično vasico toplo obarvalo, nas pa je pot vodila dalje, med Kovačičevo glavo in Kredo, naprej v dolino Za Kopico. Dolina je imela presenečenje za nas in nas pozdravila z ledenim vetrom, potem pa nas ovila v gosto meglo, ki nas je spremljala vse do vrha grebena Voglov. Kmalu smo bili nagrajeni za vztrajnost in pot po samotnem grebenu Voglov, pa vse čez Slatno in do Krede smo lahko uživali v jasnem dnevu in čudovitih razgledih, kot da bi nam nekdo naklonil posebno darilo, ki smo ga z veseljem sprejeli. Na Kredi smo si privoščili lenarjenje, sonce nas je grelo in razvajalo našo dušo, misli pa so potovale, kdo ve kam…
Ko smo se naužili miru in sonca smo opazili, da so se okoliški vrhovi že dodobra zavili v temne oblake, zato smo urno pohiteli nazaj v dolino.
Že pred osemdesetimi leti je Kugy o Fužinarskih planinah zapisal:
»Kot izgubljene žde v širnih, čudovito tihih globačah, odmaknjene svetu, pogreznjene v otožnost«
in še:
»Tam gori je doma samota. Tako ti je, kot da bi njeno tiho oko nenehno počivalo na tebi… Prisluhneš in slišiš edino utrip lastnega srca. Tu je kraj, če hočeš biti sam s seboj.«
Prepričali smo se in res je temu tako.
