Za letošnji planinski izlet za delavce, častne člane, vabljene goste iz bratskih društev in člane je bilo veliko zanimanja in tudi precej prijav. Da bi zadostili vsem – ali skoraj vsem – željam, smo po dogovoru s predsednikom Mihom nekaj dni pred odhodom rezervirali 50-sedežni avtobus.
Glede na napovedan zelo vroč dan je bil odhod iz Kranja kar pozen, štartali smo ob 6h. Pred Karavanškim tunelom smo opravili postanek za nujne opravke in še zadnje nakupe tekočine. Pri Beljaku smo pod Dobračem zavili v Ziljsko dolino. Na desni so nas od tod dalje spremljale Ziljske Alpe, na levi pa poznani vrhovi Karnijskih Alp – Ojstrnik, Lepi vršič, Poludnik, Krniške skale / Gartnerkofel (kjer smo bili prejšnji mesec), Polinik, Mali Pal…
Ko smo se izkrcali pred gostilno “Pr’Levčku” (Zum Löwen), je sonce že sekalo. Ob 9h smo pričeli s turo in se po kolovozu – po poti št. 226 – skozi smrekov gozdiček povzpeli do Röthenkreuza, kjer je v gozdičku na višini 1.285m n.m. lepo urejeno počivališče s klopmi. Nadaljevali smo po poti št. 229, ki je že del Ziljske visokogorske poti. Najprej po makadamski cesti, kmalu pa se je od nje v desno navkreber odcepila planinska pot. Sprva smo hodili še po gozdu, ki je nudil prijetno senco.
Ob izhodu iz gozda, zatem pa tudi malo višje na travniku, smo “končno” z velikim veseljem opazili nekaj primerkov pričakovane paradisee oz. ‘rajske lilije’ (Paradisea liliastrum, nem. Paradieslilien). Cvetico je opisal italijanski botanik Giovanni Mazzucato (1787-1814) leta 1811 v glasilu Viaggio Botanico all’Alpi Giulie. Posvetil jo je svojemu mecenu, grofu G. Paradisiju iz Modene.
Po visokogorskih travnikih, bogato poraščenih z gorskim cvetjem vseh možnih barv in oblik, z množico letečih “oboževalcev” (predvsem metuljev), smo nadaljevali do široke rame ali “cvetličnega platoja” z znamenji (Auf der Mussen, 1.855m). Sonce je žareče pripekalo, tako da smo se morali kar naprej hladiti s tekočino. Tu se je nekaj planink in planincev zaradi vse večje vročine modro odločilo za senco, kjer bodo počakali ostale, da se vrnejo z vrha.
Do vrha Mussenhöhe (2.038m) nas je čakalo še okrog tričetrt ure hoje po širokem travnatem hrbtu. Na vrhu smo bili nagrajeni z enkratnimi razgledi. Najlepši je bil razgled na Hochstadl (2.681 m) in Lienške dolomite, Visoke Ture ter glavni greben Karnijskih Alp. V daljavi pa so bili vidni vrhovi italijanskih Dolomitov.
Po oddihu, razgledih in skupinski fotografiji smo sestopili po grebenu do Auf der Mussen, kjer smo se spet zbrali, nato pa po krožni poti sestopili v dolino – najprej skozi cvetlični paradiž, potem pa po gozdnem kolovozu in stezicah. Ob gozdni poti smo naleteli na dva izvira in se dodobra odžejali z bistro hladno vodo.
Odžejali in okrepčali smo se tudi po povratku, v gostilni na izhodišču. Ob cesti ob Zilji pod Dobračem, že blizu meje, smo izvedli še naš načrtovani piknik ter naredili “pravi” skupinski posnetek.
Vračali smo se čez Korensko sedlo (kjer je temperatura padla na skoraj znosnih 25 st. Celzija) in bili ob 21h v Kranju, kjer huda vročina še vedno ni popuščala. Kljub neznosni vročini je bila velika večina udeležencev in udeleženk zelo zadovoljna s preživetim dnevom in izletom v čudovite gorske predele, ki jih prav pogosto ne obiskujemo.