Državni praznik, po Božiču in še primerno vreme, taman za pretegnit noge in si očistit prenajedeno telo. Sem planiral, da bi šel ta dan na žegnanje konj na Štefanjo goro. Pa tam sem na takem dogodku že velikokrat bil in to ob večjem snegu kar je takrat dajalo vsemu še poseben čar.
Sem se pa v hipu premislil ko me je Milan povabil na ta pohod.
V ponedeljek ob 7.30 je avtobus že čakal pred Globusom, izgledalo je kot da sem zadnji. Pa ni bilo tako. Večina se jih je bila pripeljala iz Poljanske doline, Škofje loke ter v Bitnjah in Stražišču še pobrala primestne kranjčane. Spet nas je bilo »descov« le za vzorec, od nekaj manj kot 40 udeležencev, je bila večina žensk. Očitno so se odločile, da imajo dost »šporgeta« pa kuhe pa…?
Ker sem se na hitro »vkrcal« pa ni bilo časa za štartno slikanje kot je to pri izletih v moji navadi.
Zapeljali smo se do, zdaj že nekdanjega, hotela Erika (cca 950m). Od hotela so ostali le še veliki kupi lesa in ostale gradnje. Ta čas ko smo se napravljali za k hoji se je kar nekaj osebnih avtomobilov ustavilo in si ogledovalo podrtijo, potem pa so se odpeljali naprej. Tudi sam sem bil začuden, saj je hotel stal še kakšna 2 meseca nazaj ko sem se tod mimo odpravljal na Mavrinc in Kumlehovo glavo.
Snega je bilo le za vzorec, cesta pa očiščena in posuta. Ubrali smo jo kar po cesti in po že uhojenih bližnjicah prispeli do Ruske kapelice, kjer smo videli »remek delo zbiralcev pleha«. Nepojmljivo?! Bakreno oblogo so za čez zimo nadomestili s PE folijo. Nad kapelico jo, po že znanem in malce ledenem kolovozu, uberemo do naslednjega prehoda čez cesto in nato rahlo po levi na drugi strani pridemo na pot ki se kmalu naprej razcepi v: levo, h Koči na Gozdu in skoraj naravnost na Mavrinca in naprej…? Kmalu zatem smo imeli tudi že prvi kratek počitek. V nadaljevanju hoje pa smo se Koče na Gozdu neopazno izognili. Kjer je bilo le možno smo ubirali zgažene bližnjice mimo vršiških ovinkov. Višina je naraščala, tako nadmorska kot snežna. Cesta je bila še zmeraj prevozna in promet je neovirano tekel. Med hojo je večkrat posijalo sonce, očaki so se nam kazali »slikarji« pa smo fotkali skoraj do »konca« baterij. Me pa prav res zanima koliko bo prispevkov za v to galerijco? Počasi le pririnemo mimo Erjavčeve in naprej po cesti do Tičarjevega doma, kjer je sledil daljši počitek. Vsak se«ukvarja« s svojo popotnico, vsebina se iz enega nahrbtnika seli v »drugega«. Seveda fotkamo, vreme je dobro, prav tako razgledi, sonček pa nas vedno bolj pogosto pogreva. Gledamo hodce in bordarje na melišču pod Vratci, ki je prekrit s snegom in nas je malce strah, da bi se kdo nahitro pripeljal v dno.
Nekateri se odločijo, da bo za danes dovolj in gredo po cesti do Erjavčeve, kjer nas bodo počakali.
Odrinemo naprej proti Poštarci, se med hojo razgledujemo, fotkamo in modrujemo kje kaj je, in kam bi bilo še dobro iti. Res lepi razgledi vse od ostenij Prisojnika, Špičja , v daljavi Krna in verige pred njim, na zahodu pa Bavški Grintavec s sosedi, prav desno pa mogočni Suhi vrh, Mojstrovke in Šitna glava.
Pri Poštarci se, kar nas še ostalo, gasilsko slikamo, nato pa se nekateri odločijo za sestop po nakazani gazi do Erjavčeve, ostanek nas pa naprej na vrh Vršiča (1737m). Je bilo kar malce zoprno, še nabolje je šlo po plitvem snegu, kajti pesek je bil zmrznjen. Burja nas je kar dobro opihala, zato smo jo po štemplanju kar hitro obrnil proti Poštarci. V vznožju Vršiča smo srečali povratnike, ki so po gazi hoteli okoli Vršiča priti k Erjavčevi koči pa je gazi zmanjkalo, ni pa bi bilo korajže za dokončno zgaženje do koče. Družno smo mimo Poštarce odšli nazaj k Tičarjevemu domu. Spotoma smo ponovno občudovali že videne razglede ob že nizkem soncu in kmalu prispeli v Erjavčevo kočo.
Ta pridni pa kuj k šanku, vrsta za kofetka, PP, in pivo, nekateri pa so se odločili še za enolončnice. Po takšni podpori je hitro nastalo prijetno vzdušje in beseda je dala besedo o marsičem. Sledil je še obračun izleta.
Bližal se je čas odhoda v dolino. Zaradi bojazni glede ledu na poti sestopa so se nekateri odločili za predčasen odhod po cesti, precej pa nas je še ostalo, vendar je čas za odhod še kar prekmalu prišel. Pred kočo si eni že nadevajo »železnino«. Vendar se je že toliko ojužilo tako, da ta ni bila potrebna in so jo sneli že med potjo. Hoja nam je šla presentljivo »dobro od nog«, ledu v gozdu smo se izogibali po celcu kolikor ga je bilo. Med hojo po cesti pa smo še vedno lahko fotkali ožarjene očake od Špika pa vse do Razorja. Očitno je baterije, tako kot nas, toplina koče spet oživela. Da pa smo bili pri sestopanju tudi hitri se je izkazalo ko smo pri busku še čakali nekatere ki so odšli iz Erjavčeve vsaj četrt ure pred nami.
Nekateri so bili že »pregvantani«, nekaj nas se je pa še moralo. Vmes je roka še kar segala v nahrbtnik po »sladki rezervi«, da bi lahko zdržali vožnjo do doma in predno je »ruzak« romal v prtljažnik. Dogovorno, med vožnjo proti domu ni bilo postankov. Seveda pa smo med potjo komentirali bližnje hitro odmikajoče se razglede.
Lep dan je bil za nami, prav gotovo ga je bil takega vesel vsak od nas udeležencev.
