Lani nekajkrat ni bilo sreče z vremenom – ali vremenskimi napovedmi za Zirbitzkogel. Tudi za soboto je bila vremenska napoved za dopoldne nestabilna, zato sva s kolegom Stankom izlet prestavila na nedeljo, kar se je pokazalo kot pravilno. Zanimanja za izlet je bilo precej, potrebno je bilo najeti 40-sedežni avtobus.
Iz Kranja smo štartali ob petih in se čez Jezersko sedlo in Koroško odpeljali do izhodišča ture, koče Waldheimhütte nad vasjo Skt Anna am Lavantegg – na avstrijskem Štajerskem. Malo pred kočo sta bila dva nekoliko ostrejša ovinka, ki pa šoferju Jožetu nista delala preglavic.
V koči s prijaznim osebjem je bilo možno popiti jutranjo kavo, potem pa smo se podali na pot. Najprej smo hodili po prijetnem gozdičku in mimo planin, pri Turškem križu pa nadaljevali desno proti planini pod jezercem Lavantsee, nato pa desno od jezerca na vrh Zirbitzkogla, najvišjega vrha Seetalskih in celotnih Labotniških Alp (Lavanttaler Alpe). Pri koči in na vrhu je bila daljša pavza, uživali smo v širnih razgledih. Kdor je želel, je bil postrežen v koči.
Nadaljevali smo proti Fuchskoglu, neizrazitem vršiču širokega hrbta gore, nato pa se spustili do jezerca Wildsee, kjer smo spet imeli dajši odmor. Uživali smo v tišini in lepi gorski okolici. Čakala nas je še pot skozi dišeče iglaste gozdiče, travnike in preko žuborečih gorskih potočkov do Turškega križa in nato do koče Waldheimhütte, kjer je bil v prijetni planinski družbi zaključek ture.
